Raziskovanje utelešenosti

Nina Vombergar na Erasmus+ mobilnosti v Italiji

 Julija 2021 sem se v okviru Erasmus+ mobilnosti udeležila usposabljanja JINEN Butoh Summer School 2021, ki je potekalo v organizaciji SpazioNU, kjer se posvečajo predvsem raziskovanju giba. Sedež organizacije ter njeni prostori za izvajanje delavnic in usposabljanj so v Pontederi, ki se nahaja na severu italijanske pokrajine Toskane.

V prostorih SpazioNU smo začeli usposabljanje, ki pa smo ga že naslednji dan nadaljevali v naravi, na goratem območju severno od Pontedere, kjer smo imeli pod vodstvom mentorja  Atsushija Takenouchija vsak dan vsaj 8 ur praktičnega usposabljanja na področju utelešanja, raziskovanja giba, avtentičnega telesnega izražanja in sporazumevanja. Zadnja dva dni 11-dnevnega usposabljanja sta bila med drugim namenjena individualnim kratkim predstavitvam, tekom usposabljanja pripravljenih in razvitih s strani vsakega udeleženca.

Temeljna metoda, ki smo se ji posvečali, je t. i. buto ples. Buto je fizična oblika umetnosti, način utelešanja in sporočanja s telesom, ki se je razvila v 60. letih na Japonskem. Gre za utelešeno mišljenje, filozofijo, ki ne daje poudarka na vizualni estetiki giba, temveč na fizičnem izrazu misli in čustev – na posredovanju misli skozi telo. S tem je njen cilj obraten kot cilj običajnih plesnih metod, ki si prizadevajo predvsem za estetsko privlačen učinek giba. Buto daje poudarek na sporočilnosti telesa – celotnega telesa, ne le obraza in tistih delov, na katere običajno dajemo (zavestni) poudarek, ko sporočamo.

Udeležba na usposabljanju je zajemala tudi vsakodnevno pomoč pri pripravi hrane s strani vseh udeležencev ter pomoč pri ostalih praktičnih opravkih, ki so bili potrebni za izvajanje usposabljanja. Udeleženci tako nismo bili le »potrošniki«, torej tisti, ki v zameno za plačilo prejemamo znanje, temveč smo bili soodgovorni za vzdrževanje skupnosti, v kateri si posamezniki skupaj prizadevajo za možnost izvajanja usposabljanja.

Poleg večjega zavedanja lastnega telesa, tudi pri sporazumevanju, se je vame vtisnil tudi drobec besednega načina prenašanja znanja s strani mentorja Takenouchija. Ko je govoril o prenašanju znanja, ni uporabljal besed, kot so ‘poučevanje’ (teaching) ali ‘mentoriranje’ (mentoring), temveč ‘deljenje’ (sharing). Sebe, kljub mojstrstvu, ki ga poseduje in kljub temu, da je bil na usposabljanju v vlogi mentorja, tako ni postavljal na pozicijo védnosti, ki posreduje znanje tistim, ki védnosti ne posedujejo, temveč na pozicijo nekoga, ki z nami deli svoje znanje s povabilom, da tudi udeleženci (v zadnjih dveh dneh) delijo svojo lastno raziskavo utelešenosti in giba z drugimi.

Po enajstih dneh brez signala, telefona, računalnika, interneta in elektrike, ki smo jih posvetili izključno raziskovanju giba in utelešanja, se je bilo kar nenavadno vrniti v »navadni« svet, ki se ni zdel več tako navaden kot prej. Sem se pa veselila, da bom lahko svoje izkušnje in znanje, ki smo ga pridobili – delila naprej.

Nina Vombergar