Umetnost pripovedovanja s telesom
Nina Vombergar na Erasmus+ mobilnosti v Berlinu
Avgusta 2022 sem se v okviru Erasmus+ mobilnosti udeležila petdnevne delavnice ‘The Art of Storytelling’v organizaciji arthaus.berlin, ki je mednarodna izobraževalna in raziskovalna ustanova, kjer se skozi pristope fizičnega in avtorskega gledališča izobražujejo pedagogi, ustvarjalci v kulturi in drugi, ki želijo obogatiti svoje znanje na področju uporabe telesa in gledališča v različne pedagoške ali ustvarjalne namene.
Delavnica ‘The Art of Storytelling’ je prav tako temeljila na uporabi telesa pri pripovedovanju in poučevanju. Potekala je pod mentorstvom treh učiteljev z bogatimi izkušnjami na področju pedagogike, fizičnega gledališča in družboslovnih znanosti – Marie Eugenie Blanco, Ariela Guiterreza in Michelle Madsen.
Ob začetku me je razveselila mednarodna zasedba udeležencev. Delavnice sem se udeležila kot edina Slovenka, ostali udeleženci (skupno nas je bilo okrog 30) so prihajali iz šestih celin, in sicer iz drugih držav Evrope (Češka, Irska, Islandija, Italija, Nemčija, Nizozemska, Poljska, Škotska, Španija), Avstralije, Združenih držav Amerike in Kanade, Kitajske, Južnoafriške republike, Izraela, Argentine in Čila. Ozadja udeležencev so bila prav tako raznolika, in sicer so prihajali kot pedagogi in mentorji (v formalnem in neformalnem izobraževanju) ter ustvarjalci (gledališki in filmski umetniki, akrobati, pisatelji, plesalci).
Temeljno orodje in metoda, ki smo ju uporabljali na delavnici pod vodstvom Marie Eugenie Blanco so bile maske (natančneje Balijske maske – izvirajo iz otoka Bali). Delo z maskami je izjemno koristno za učenje telesne govorice, saj je obraz, na katerega se pri sporazumevanju sicer osredotočamo, v tem primeru zakrit. Tako v ospredje prihaja govorica drugih delov telesa, s katerimi se prav tako sporazumevamo, a v vsakdanjem in profesionalnem življenju večinoma na bolj nezavedni ravni. Nekatere maske (kot so tudi nekatere Balijske maske) ne govorijo (zakrit je cel obraz in so neme), pri katerih je pri sporazumevanju še bolj poudarjena govorica različnih delov telesa (razen obraza).
Na delavnici Michelle Madsen, ki se ukvarja predvsem s konceptom ‘utelešenega pisanja’ smo raziskovali možnosti pripovedovanja in poučevanja s poudarkom na uporabi telesa, telesne govorice, in sicer v najširšem smislu (uporaba gibov; uporaba zvoka; uporaba rekvizitov, ki jih upravljamo s telesom; uporaba posebnega načina govora, ki ga poganja fizična akcija; vključitev gledalcev, torej interaktivnost ipd.). Ustvarjali smo zvočno-vizualno-gibalne krajine, ki so za poslušalca oz. učečega-se privlačne. Tak inovativen način prenosa izkušenj in znanja se lahko rezultira v globlji pozornosti gledalca (učečega-se) in posledično globljemu razumevanju slišanega in videnega. Raznolikost prenašanja znanja, ki ga omogoča človeško telo na tak način nagovarja in se približa vsem zaznavnim tipom – vizualnim (oz. vidnim), slušnim (oz. avditivnim) ter gibalnim (oz. kinestetičnim).
Posebej me je prevzelo delo pod mentorstvom Ariela Guiterezza, argentinskega ustvarjalca na področju fizičnega gledališča, ki v svoje gledališko delo vpeljuje širšo družbeno perspektivo in kontekst, v katerem se odvija ustvarjalni proces. Kot bivši diplomat z doktoratom na področju modernih jezikov, se ukvarja z raziskovanjem naše umeščenosti v urbane prostore globaliziranega sveta, s čimer nenehno postavlja izkušnjo skupnosti in prostora v ospredje svoje gledališke in pedagoške prakse. Raziskovanje izkušnje posameznika v kontekstu mesta, kjer se ta nahaja ter osvetljevanje manj privlačnih in celo marginaliziranih realnosti urbanega okolja združuje v konceptu ‘psihogeografije’, katere pristope vnaša v svoje pedagoško delo. Tudi v delu delavnice, ki je potekala pod njegovim vodstvom, smo raziskovali izkušnjo »tukaj in zdaj«, torej izkušnjo Berlina, ki se je vtisnila v naša telesa in z različnimi metodami in tehnikami iskali možnosti pripovedovanja izkušenj ter psihološke in sociološke refleksije skozi telo, in sicer na način, da pripovedovanje sicer ustvarjajo posamezniki, a kot skupina – zaključno delo nastaja z doprinosom različnih posameznikov in njihovih izkušenj.
Poudarek celotnega usposabljanja je bilo delo v skupinah, torej združevanje različnih ozadij in izkušenj v eno delo, skozi kar smo ustvarjali kolektivno avtorsko gledališko izkušnjo (ang. devised theatre). S tem smo se udeleženci tudi urili v dajanju pobud in sprejemanju pobud drugih, predstavljanju svojih idej in prilagajanju idejam drugih ter solidarnosti, kar so pomembne veščine in vrednote, ki jih v družbi individualizacije in celo razkrajanja skupnosti vse prevečkrat zanemarjamo.
Tekom usposabljanja smo na podlagi usvojenega znanja vsak dan po osemurnem vodenem delu delavnice, z ostalimi udeleženci v skupinah pripravljali kolektivno avtorsko delo, ki smo ga zadnji dan predstavili ostalim udeležencem ter učiteljem in ostalim zaposlenim na šoli.
Usposabljanje je bilo zelo intenzivno, »uradni« osemurni del delavnic se je vsak dan podaljšal v priprave zaključnega dela v skupinah ter z neformalnim druženjem z mentorji in ostalimi udeleženci, s katerimi smo zbliževali tako različne svetove, od koder smo prihajali. Hvaležna sem, da sem obogatila svojo domišljijo na področju načinov podajanja znanja, raziskala bolj subtilne načine telesnega sporazumevanja in se vadila v tistem, česar v naših svetovih prepogosto manjka – sodelovanju z drugimi, podpiranju drugih in grajenju skupnosti.
Nina Vombergar
