Daliborka Radojčić in Špela Lipuš, dijakinji 3. a Srednje šole za prehrano in živilstvo, sta od 7. do 27. oktobra 2018 na delovni praksi na Strukovni školi Eugena Kumičića Rovinj. Prvi teden je bila z njima tudi učiteljica praktičnega pouka slaščičarstva Silva Golob. Mobilnost poteka v okviru projekta Erasmus+ KA1 2018-2020, s katerim smo vzpostavili novo sodelovanje s sorodnimi hrvaškimi šolami z namenom iskanja skupnih korenin pri pripravi živilskih in prehranskih izdelkov.
Delovni dnevi v tem obmorskem hrvaškem mestu jima hitro minevajo, dogajanje je zanimivo, počutje dobro. Ogledali sta si tudi Rovinj in Pulo ter se skupaj s tamkajšnjim šolskim osebjem odpeljali na bližnji otok Sveta Katarina. O vsem pa največ pove njun spodnji prispevek:
Zakaj ura tako hitro teče?
To se midve sprašujeva že celi čas, od kar smo prišle v Rovinj. Komaj dan mine, se midve spet ponovno zbudiva in spet naju čakajo nove dogodivščine. Tukajšnje dogajanje je zelo pestro, vsako uro naju doleti nekaj novega. Najini dnevi potekajo precej drugače kot pa dnevi, ki minevajo v Sloveniji. To se zelo opazi pri ljudeh, saj oni z njihovim drugačnim značajem predstavljajo novi svet, kot sva ga midve vajeni. Vidi se jim, da so preprosti, skromni, dobrega srca in zato imajo drugačen odnos do drugih. V tem kratkem času sva si pridobili veliko novih prijateljev (sodelavcev), ki nama krajšajo dneve.
Najine dneve pa nama krajšajo tudi obiski v šoli, ki je veliko manjša kot naša, se pa v njej veliko dogaja. Imajo precej malo slaščičarsko delavnico, v kateri ne zmanjka domišljije. Naučili so naju, kako narediti dobre fritule (miške), za katere pravijo, da je skrivnost v praksi. Midve pa sva jih v zameno naučili speči prekmursko gibanico.
Ne si misliti, da sva se naučili samo izdelavo fritul. V hotelu, v katerem opravljava prakso, jim ne zmanjka dela. Za naju se res vsi potrudijo in naju poskušajo čim več naučiti. Poskušajo nama predstaviti samostojno življenje. Velikokrat si morava delo poiskati kar sami. Največ delava z dekoracijo. Za pecivo, kekse in ostale stvari ni potrebno vložiti veliko truda, ker so narejene iz pred pripravljenih mas.
V prostem času pa si ne dovoliva, da bi se naju dotaknil dolgčas, ampak poskušava biti čim bolj aktivni. Sprehodiva se skozi mesto, ki naju vedno znova navduši. Se odpraviva do hotela, v katerem lahko koristiva fitnes in bazene. Dolgčasa v tem kratkem času nisva niti izkusile.
Če bi bila še kdaj kakšna takšna možnost, bi se je z veseljem udeležile. Nikoli nama ne bo žal za še eno takšno doživetje, ki še bolj popestri najino življenjsko zgodbo.
Daliborka in Špela
